Teoretski psihoanalitik, freudovec in osebni svetovalec mag. Roman Vodeb. (Foto: zasebni arhiv)

Mag. Roman Vodeb za sodobnega moškega pravi, da si po tihem družine želi, a da je ”grajenje štal’ce” dandanes vse prej kot enostavno. Težave se pojavijo tudi v odnosu s partnerko, saj je ženska postala že tako emancipirana, da ji moški predstavlja zgolj ”donatorja semena”. Svoje teorije mag. Roman Vodeb dopolnjuje tudi s prakso, saj je poleg vsega že mnoga leta tudi zelo uspešen osebni svetovalec.

Kaj je po vašem največja težava mladega slovenskega moškega, ko se želi osamosvojiti od staršev?

Kljub vsemu mojemu teoretiziranju in  psihoanaliziranju bi v tem trenutku rekel, da je največji problem še vseeno ekonomske oz. finančne narave. Mladi moški imajo težave že z zaključevanjem šolanja, potem je tu problem še služba. Spodobno službo oziroma dober zaslužek je težko najti. Moški brez denarja je ravno tako, če se banalno in malce vulgarno izrazim, kot če bi hodil po svetu brez kurca. Zelo zagatno. V »hotelu Mama« mu je po drugi stani prijetno, pa še mama ga ponavadi ne odganja od doma, oče pa tako ali tako nima odločilne besede v mnogih slovenskih družinah.

Kje je pri vsem tem vloga očeta?

Očetov »NE (smeš)!« bi moral v družini nekaj veljati. Otroci ga bi morali ubogati zato, ker očeta uboga tudi mati, njegova žena. Oče bi moral biti vele-spoštovani. V marsikateri slovenski družini pa temu ni tako. Mame nosijo hlače, očetje pa s »povešenimi kurci« srečo iščejo v alkoholu, kakšnem samomorilskem hobiju, morda zgolj v odsotnosti ali celo pri kakšni »terapevtki«, torej ljubici.

V sodobnem času se srečujemo s fenomenom neodločnega oziroma zmedenega mladega moškega, ki si po eni strani želi partnerke in družine, po drugi strani pa se takšne odgovornosti boji. Zakaj menite, da je temu tako?

Za dober odnos morajo moški znati »dajati« tudi na simbolni ravni. In kaj naj mladi moški dajo svojim puncam? Če odmislim, da so puncam sposobni dajati le svoj penis v koitusu ali kakšni drugi spolni praksi, drugega pa nič, potem lahko razumemo, zakaj se trdnejšega odnosa nekako bojijo oziroma ga nočejo.

V nekaterih azijskih deželah mladi moški dajejo ledvico (kot organ donacije) za to, da lahko preživijo svoje družine, otroke. Kaj pa naj daje slovenski mladi moški svoji mladi ženski in obetajočim se otrokom?!

Bolje je, da mladi moški, ki ne morejo simbolno dajati (varnost, zaščito, denar), »uslišijo« glas svojih nezavednih kalkulacij in v odnos ne vstopajo. Nezavedno ima svoje kalkulacije, kot zavest – in zavest o tem nič ne ve, ima pa iluzijo, da ve.

Kaj je sodobnemu mlademu moškemu prioriteta?

Določena dolgoročna prioriteta – pa če si moški to želijo ali ne – je vendarle ustvarjanje družine in potomcev, predvsem pri tistih moških, ki so živeli v tradicionalni družini. Vendar gre to bolj za dolgoročno prioriteto oziroma tiho željo, pred katero se mnogi začasno izmikajo.

Zato, da moški (z)beži pred odgovornostjo trajnejšega odnosa, je prikladen tudi naključen in neobvezen seks, po možnosti z različnimi ženskami, kar bi znal predstavljati kratkoročno in lažno prioriteto. S takšnimi kratkoročnimi avanturami mnogi moški na nek način nezavedno zbežijo pred odgovornostjo do ene ženske, potencialne matere njegovih otrok.

Nezavedna prioriteta je zagotovo tudi denar oziroma posel ali uspeh, torej imperativ »biti boljši od drugega«, ki ga narekuje nezavedna kastracijska bojazen. Z določeno falično »boljšostjo« si kupuje privilegij v ženski želji. Kulturno vsiljena prioriteta je tudi izobraževanje oziroma šolanje.

Bi se strinjali, da je potrošniški kapitalizem ustvaril tudi patološko narcisoidnost, ki se ne kaže zgolj v trošnji predmetov in proizvodov, temveč tudi v trošnji ljudi in odnosov? Torej odnose načela ”imam te, dokler te potrebujem, nato te zavržem ali zamenjam”.

Ne gre samo zato, da so moški narcistični, so tudi razvajeni – od mame so pokasirali vso mogočo ljubezen in tudi dobrine, pa tudi očka jim je vse nudil. Patološke narcise zaznamujejo »Jaz sem …« in funkcionalni odnosi – partnerski in prijateljski – in ti patološki narcisi bodo nekoč starši (očetje), in to slabi starši, slabi očetje, odsotni očetje. Sebe in svoj uspeh bodo imeli raje kot svoje otroke, kar je svojevrsten paradoks. Problematični so predvsem moški, pa ne toliko kot očetje, bolj kot nosilci napredka in vzvodov moči in oblasti. »Preveč slabe očete« še vedno lahko korigira »dovolj dobra mati« – in obratno. Moralne izprijenosti politikov in top-menažerjev pa nihče ne more korigirati.

Kakšna je slika sodobnega odnosa moški-ženska?

Neke univerzalne slike ni, obstajajo velika individualna odstopanja. Bojim se, da trend sodobnega odnosa podlega nekim ideološkim zapovedim, ki jih diktira ultra-liberalna kultura oziroma feminizem in (divji) kapitalizem. Vse več je parov, kjer je ženska na nek način uspešnejša od moškega, ker je bila pač v šoli bolj pridna, ima boljšo službo, kariero, več zasluži, moški šefi jo imajo radi, ker je mlada in mična, jih ne ogroža na poziciji »alfa samca«. To pa je – gledano s psihoanalitičnega vidika – nek spodrsljaj.

Tudi organizacija uživanja je popačena – pri ženski zagotovo. Sodobna ženska je srečna, če ima lepo kariero, če je uspešna v službi, ne pa če se materinsko posveča otrokom, kar jo bi lahko neznansko osrečevalo. Mlade karieristke (pri)silijo v porodniški dopust svoje može, ki – na mojo grozo – v to tudi pristajajo. Mladi očka bi lahko bil za svojega dojenčka (do tretjega leta) zgolj »tujec, ki ga otrok pogosto (in rad) vidi«. Mlade mamice pa bi morale non-stop dežurati ob otroku, in to z užitkom, ne pa neprestano mislijo (in željo), kdaj bo lahko spet nadaljevala kariero.

Bi rekli, da se moški bojijo žensk in njihove emancipirane seksualnosti?

Ne da se jo boji, so pa nekateri ljubosumni. Ženska promiskuitetnost, seksualna agresivnost in t.i. seksualna emancipiranost (svoboda) so po eni strani zaželene za moške, ker se jim ni treba prav truditi, da pridejo do žensk, ženske kar same pridejo do njih, po drugi strani pa so takšne ženske nočna mora za tiste moške, ki se v takšne ženske zaljubijo in bi z njimi imeli trajnejše odnose.

Menite, da so ustanove, kot je slovenska kadetnica za ”mamine sinčke” v Mengšu, pravi pristop k reševanju težave?

Pravi ravno ni, toda če boljšega ni, je tudi ta rugljevski pristop dober oziroma dobrodošel.

Bo po vašem v prihodnosti takšnih kadetnic vse več?

Človek oziroma ljudje, ki to vodijo, morajo imeti veliko afiniteto do celotnega konteksta. Če bi zadeva bila profitabilna ali pa subvencionirana s strani države ali sponzorjev, bi se znalo iz koncepta marsikaj razviti. Klientov v Sloveniji zagotovo ne bi zmanjkalo. Tudi propaganda naredi svoje. Perko pač nima karizme kot Rugelj. Mene v takšne vode ne vleče.